Abudantia

NAPETOSTI V TELESU
Zakaj je potrebno sprostiti napetosti v telesu?

V življenju smo vsakodnevno izpostavljeni izzivom ki nam jih prinaša dan. Telo in um situacije in dogodke procesirata v meri, ki jo zmoreta. Saj poznamo izraz “kapa je polna”. Ravno ta izraz čudovito prikazuje naš sistem delovanja. Ko je kapa polna imamo dovolj, potegnemo črto… Nekaterim je to izziv, da se lotijo drugačnega načina delovanja, saj jih trenutni evidentno ni pripeljal tja, kamor so si želeli, drugi pa odnehajo. Vse prepustijo v roke drugim in svoje življenje nosijo na pladnju, naj si vsak vzame kar mu paše… Vendar s takim pristopom se odpovemo samemu sebi, svojemu telesu, svojim odločitvam, kar pa na dolgi rok pripelje do močnih frustracij, depresije, v nekaterih primerih se življenje celo konča, ker ne
zmorejo več.

Vse zgodbe, vsi občutki, vsi spomini so shranjeni v tkivih našega telesa. Poznate občutek, ko se te nekdo nežno dotakne in kar na enkrat možgani sprocesirajo zgodbo, ki nas spomni na situacijo ki se je zgodila pred leti, ko se nas je nekdo na zelo podoben način dotaknil? Zdrznemo se, v kolikor nam ni prijetno, ali pa se omehčamo v kolikor nam je prijetno. Dražljaji iz kože pošljejo signal do možganov, kjer se signal predela v informacijo, katero
kasneje obravnava naš um. V kolikor nam je bila situacija neprijetna, smo skrčili tkiva v tkivih pa je ostalo ujeto čustvo in spomin. Ne želimo več hoditi tja, se je odločilo telo. Um pa je na podlagi navodil telesa, zablokiral informacijo in s tem zamrznil spomin.

KLASIČEN PRENOS VZORCA PRENESENE TRAVME SKOZI GENERACIJE

To pa nas pripelje do zelo zanimivega vprašanja, ki še dandanes buri duhove:
Kaj je bilo prej, kokoš ali jajce, se poraja tudi v primeru delovanja psihičnega stanja na telo, oziroma telesnega stanja na psihično stanje človeka. Razočaranja, občutki ki nam niso dovoljeni čutiti: “fantje ne jočejo”, “punce morajo biti pridne”, ” in podobno, so pripeljale do več generacijskih travm, ki so se začele odražati v potlačenih čustvenih stanjih in to so samo osnovna stanja. Fantje, ki so postali moški ne prenesejo poraza, ker jih naredi šibke in ker imajo občutek da so manjvredni, ko so šibki, si morajo povrniti ugled pogosto z agresijo.

Deklice, ki so postale ženske začenjajo postajati uporniške in izzivajo svoje možove, da bi jih videli “žive”, energične, le te pa so običajno v partnerskih zvezah z moškimi, ki imajo globoko potlačeno jezo in strah pred “ne biti dovolj dober” in se na njihovo vedenje odzivajo agresivno. Kolo se obrne, ko se v ženski začne prebujati potlačen vzorec, da ni bila pridna in da si je agresijo moža zaslužila, moški pa dobi zadoščenje, da je še vedno na vrhu lestvice in da ga nihče več ne ogroža.

Vedno več je primerov, ko se situacija obrne in agresijo v družini prevzame ženska, moški pa se pogrezne v svojo jamo in čaka da se “vreme” spremeni. Tako je prevzemanje odgovornosti za svoje vedenje vedno manjše, izogibanja so vedno pogostejša, dokler nismo na točki, ko opazimo, da je od nas ostala le bleda senca nekoč “živega” človeka.

Generacija gre v generacijo, travme otrok ki so takšno stanje v družini opazovale se razvijajo
naprej. A to je le primer travme, katera je med najbolj pogostimi v našem “delovnem” slovenskem okolju. 
Travma na ven pogosto ni vidna, saj smo pogosto tako obremenjeni s seboj, da travme bližnjega sploh ne opazimo.